Na dan odhoda smo se na brniškem letališču kot presenečenje, podporo in srečno pot zbrali prijatelji, družinski člani ter celo župan, g. Ivan Jordan. Dekleta so ganjene, v solzah sreče še trdneje in odločneje zagotavljale, da bodo s ponosom ponesle ime naše Škofljice in Slovenije daleč na vzhod in da bodo dale med plesom vse od sebe.  
V naslednjih dneh do tekmovanja smo paru in trenerki lahko sledili le preko socialnih omrežjih in tako vsak dan zjutraj z zanimanjem preverjali, kaj vse so do takrat že doživele. Kajti v teh osmih urah prednosti se jim je do našega jutra že marsikaj zgodilo. Ker so dekleta prišla toliko prej, so že v četrtek preizkusile tla v dvorani, kar jim je veliko pomenilo, da se v miru pripravijo na tekmovanje. V petek so tako že prvič plesale pred sodniki in odziv je bil spodbuden. V soboto je sledila slavnostna otvoritev s številnimi tekmovalci iz 28 držav. Po prvem tekmovalnem dnevu sta se Urša in Kristina že uvrstili na 6. mesto. Na drugem tekmovalnem dnevu pa sta ob podpori nas, ki smo od tretje do četrte ure preko youtuba v živo nestrpno spremljali plesne nastope, zaplesali še bolje in se na koncu petouvrščenemu paru približale na vsega tri točke. A tudi šesto mesto je več kot odličen rezultat za svetovno prvenstvo in v hudi konkurenci 15 pom pon parov. Mi pa le še dodajamo, da sta Urša in Kristina za nas pravi zmagovalki. Sta plesalki, ki sta z nami v društvu že od vsega začetka, že več kot 15 let. Sta plesalki, ki sta kljub vsem oviram, padcem motivacije, težavam, tudi z zdravjem, naredili takšno plesno-športno pot. Poleg našega pom para sta slovenske barve zastopala tudi predstavnika Flip Caprisa iz Kopra, Danimir Azirović/Ela Sabadin, ki sta med 17 navijaškimi pari osvojila 4. mesto.
Po tekmovanju v Takasakiju so si naša dekleta privoščila še teden Tokia in ker je članek nastajal še predno so se vrnila domov, povzemam vse opise, ki sem jih zasledila preko FB in z dopisovanjem s trenerko Vesno, v naslednje misli:  
»Naša naslednja in edina postaja je bila Tokio, ker je tako ogromen, da imaš teden ravno dovolj časa, da si ogledaš vse glavne znamenitosti. Zato smo si že vnaprej organizirale oglede in tako obiskale večino glavnih atrakcij; cesarska palača v samem centru mesta, Aquarium s šovom delfinov, živalski vrt, polno glavnih ulic z znanim glavnim križiščem cest, ki ga v eni uri prečka preko 100.000 pešcev, znani Fisch market z značilnimi trgovinicami in restavracijami. Tokio je danes pravo velemesto, ki se hitro širi na obrobja, od koder druga za drugo izginjajo manjše japonske hišice, ki jih izpodrinjajo stolpnice. V Tokiu te izredno presenetita vsa ta strogost in vestnost upoštevanja vseh pravil. Na prostem in med hojo je prepovedano kajenje, temu so namenjene posebne kadilnice. Vnaprej je dobesedno načrtovan prav vsak korak. Na tleh so različne oznake, med drugimi tudi ta, da med hojo ni priporočljivo pisati sms sporočil. Čeprav je mesto enormno veliko, je med lepimi, stilsko oblikovanimi in visokimi stolpnicami urejeno in čisto okolje. Navdušene smo ostale tudi nad prijaznostjo in ustrežljivostjo ljudi v turizmu in gostinstvu. Tu je še bogata, posebna in raznolika hrana, ki je resda izredno močnega okusa in je ne moreš zaužiti v prevelikih količin. Imajo pa poleg tega še okusne čokoladice, pecivo ter slastne slane prigrizke. In seveda je tu še lokalni japonski suši, ki ni nikjer boljši kot v deželi, ki ga je »izumila«. V predelu Tokia, Shibuya, smo si seveda ogledale znamenito postajo in se poslikale ob kipcu »najzvestejšega« psička Hachika. Med opazovanjem po posebni ulici Harayuku, ki je baje poznana vsem ljubiteljem mode in modnih trendov, smo si kot evropejke dovolile priznati, da je ulica najbrž poznana v smislu prav posebne in »odbite« mode nezdružljivih materialov, barv, vzorcev in nenavadnih kosov oblačil. Ne glede na ulice pa so bele maske čez usta prisotne prav vsepovsod. Na svoj račun pa je prišel tudi moški predstavnik ekipe, Aleš, z vsemi videnimi fascinantnimi vozili in motorji. Za konec pa lahko za Japonce mirno potrdimo, da so drugačni, v marsičem res posebni, a izredno topli, prijazni, ustrežljivi in ponosni na svojo tradicijo. Z zaključnim »visokim« ogledom s tokijskega stolpa pa smo z gotovostjo sklenile, da je Tokio neskončno mesto malih lučk, ki se je za vedno vtisnil v poseben del naših misli in srca.«
Ker bo ob vrnitvi tale članek že dobro v obdelavi, vse čestitke za odličen uspeh tudi tukaj in seveda dobrodošle punce domov. Ob tej priliki se vam zahvaljujemo za ves trud, voljo in energijo, ki ste jo leta in leta vlagale v naš ples in naše društvo. A vsaka športna pot se enkrat konča in zavedamo se, da vam pri tej odločitvi ni bilo lahko. A si srčno želimo, da v vas tlijo že novi cilji in novi želje. Mogoče tudi v plesu na kak drugačen način. Naj vam vsem trem, Kristina, Urša in Vesna, uspe prav vse, tako poklicno kot zasebno.  Srečno …

Irena Balažic,
ŠKD Frklje